Modeliranje primernosti prostora je izjemno orodje, ki raziskovalcem in naravovarstvenikom omogoča, da na podlagi različnih okoljskih spremenljivk ocenijo potencialno razširjenost vrst na določenem geografskem območju. Omogoča vpogled v to, kje so primerna območja za določene vrste in tako lahko usmerja načrtovanje rabe prostora in pomaga pri odločitvah o upravljanju in usklajevanju človekovih dejavnosti z ohranjanjem naravnih ekosistemov.
Prehodnost prostora (angl. landscape permeability) opisuje težavnost gibanja živali po prostoru. Na prehodnost vpliva vrsta dejavnikov, kot so npr. tip rabe prostora, prisotnost ovir (npr. reke, ceste, gosto poseljena območja) in razgibanost terena.
Razumevanje prehodnosti prostora je bistvenega pomena, saj nam pomaga pri določanju območij, ki jih bodo živali izbirale za gibanje in tudi območij, ki bodo delovala kot ovire za premike osebkov. Tako lahko določimo prednostne ukrepe za ohranjanje pretoka osebkov in genetskega materiala med populacijami.
Prehodnost prostora se lahko uporablja tudi za ocenjevanje morebitnih vplivov krajinskih sprememb, kot so urbanizacija ali spremembe rabe tal na gibanje vrst. Z modeliranjem sprememb v prehodnosti prostora lahko predvidimo morebitne vplive teh sprememb na povezanost populacij in razvijemo strategije za ublažitev negativnih učinkov
Zemljevid prehodnosti prostora
Zemljevid prehodnosti prostora na podlagi teorije vezja (angl. circuit theory). Vijolična barva kaže na razpršeno prehodnost, kar v praksi pomeni, da se žival lahko neovirano premika skozi prostor. V nekaterih območjih pa je prehodnost izrazito kanalizirana (rožnati in rumeni odtenki), kar pomeni, da ima ris le malo možnosti za alternativno pot. Primeri, ko taka “ozka grla” presekajo linearne ovire (npr. avtocesta, železnica), so še posebej problematični, saj so take ovire lahko praktično neprehodne za risa.
Model primernosti prostora torej napoveduje primernost prostora za teritorialne rise. Na prehodnost prostora pa poleg primernosti prostora vplivajo tudi drugi dejavniki, saj se bodo osebki v disperziji verjetno gibali tudi v manj ugodnem habitatu. Model prehodnosti prostora bi tako lahko interpretirali kot nekakšno “prometno” omrežje za mlade rise v iskanju teritorija.
Raziskovalci z Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani so pripravili dve karti primernosti habitatov, pridobljeni z različnimi metodološkimi pristopi, karto ugodnih in primernih habitatnih krp ter karti prehodnosti prostora in povezljivosti habitatov. Zemljevidi s kratkimi opisi so priloženi spodaj, karte v PNG formatu in pripadajoči GIS sloji pa so na voljo na spletni strani Life Lynx.
Zemljevidi primernosti prostora
Primernost prostora za risa na podlagi GLM
Zemljevid primernosti prostora za risa na podlagi GLM. Zeleni odtenki označujejo primeren prostor, rdeči odtenki pa manj ugoden in neprimeren prostor. Napoved modela velik del Dinaridov in JV Alp predvideva kot ugoden prostor in je primerna za uporabo na večjih prostorskih skalah.
Primernost prostora za risa na podlagi metode Maxent
Zemljevid primernosti prostora za risa na podlagi metode Maxent. Zeleni odtenki označujejo primeren prostor, rdeči odtenki pa manj ugoden in neprimeren prostor. Po napovedih modela so gozdni kompleksi v Dinaridih zelo primeren prostor za risa, medtem ko je primernega prostora v Alpah malo in je večinoma omejen na gozdnate gorske planote.
Primeren in ugoden prostor za risa
Zemljevid krp primernega (svetlo zeleno) in ugodnega (temno zeleno) prostora. Velik del dinarskega območja spada v kategorijo primernih in celo ugodnih habitatov. Kaže tudi, da so te zaplate tudi dobro povezane in v praksi verjetno delujejo kot enotna habitatna zaplata. Situacija v Alpah je povsem drugačna, saj je površina krp ugodnega habitatata omejena, krpe primernega habitata pa ustvarjajo “stopne kamne” (angl. stepping stone) za razširjanje risov.
Zemljevid povezljivosti prostora
Zemljevid prikazuje prehodnost prostora, prekrito s slojem krp primernega in ugodnega habitata. Jasno je razvidno, da so zaplate optimalnega habitata na splošno dobro povezane, medtem ko so nekatere manjše zaplate primernega habitata izolirane, vendar so lahko zelo pomembne za širjenje risa. Poleg tega je vidno, da avtocesta Ljubljana-Koper prečka tri potencialne koridorje, prvi je odsek Vrhnika-Unec, drugi Unec-Postojna in tretji Postojna-Divača.
Dodatno, za lažji pregled, smo pripravili tudi interaktivni zemljevid.