Izvor

Foto: Miha Krofel

Sistematika

Rise (rod Lynx) uvrščamo v red zveri (Carnivora) in družino mačk (Felidae). Rod risov je danes razširjen po večjem delu Holarktike in obsega štiri vrste: evrazijskega risa (Lynx lynx), iberskega risa (Lynx pardinus), kanadskega risa (Lynx canadensis) in rdečerjavega risa (Lynx rufus). V Evropi sta prisotni dve vrsti – evrazijski in iberski ris, v Sloveniji, Hrvaški, Italiji, Slovaški in Romuniji pa živi le evrazijska vrsta. Delitev evrazijskih risov na podvrste je trenutno še nedorečena. V Sloveniji naseljeni risi izvirajo iz območja Karpatov in po mnenju različnih avtorjev pripadajo podvrsti Lynx lynx lynx oziroma Lynx lynx carpathicus.

Filogenija risov

Prvi znani predstavniki družine mačk so se pojavili v oligocenu. Tako kot vse zveri, izvirajo iz izumrle skupine miacid (Miacoidea). Najstarejše ostanke risov, stare približno 4 milijone let, so našli v Afriki. Predniška oblika vseh današnjih risov je vrsta Lynx issiodorensis, ki je bila razširjena po večjem delu severne poloble. Iz nje se je v Severni Ameriki razvil rdečerjavi ris (Lynx rufus), v Evropi iberski ris (Lynx pardinus), v Aziji pa evrazijski ris (Lynx lynx). Evrazijski ris je kasneje prodrl v Evropo, kjer je večinoma — z izjemo Pirenejskega polotoka — nadomestil iberskega risa.

Današnja razširjenost risov v Evropi je poleg delovanja človeka v veliki meri posledica dogajanj v mlajšem pleistocenu. Dva ključna dogodka, do katerih je v tem času prišlo, sta prodor evrazijskega risa v Evropo ter močno zmanjšanje arealov obeh vrst risov v času viška würmske poledenitve. Proces nadomestitve iberskega risa v večjem delu Evrope z evrazijsko vrsto še ni natančno pojasnjen. Kot kažejo nekatere najdbe, sta se obe vrsti vsaj nekaj časa pojavljali simpatrično (na skupnem prostoru). Evrazijski ris se je v mlajšem pleistocenu razširil tudi v Severno Ameriko, kjer se je iz njega razvil kanadski ris (Lynx canadensis).

Foto: Miha Krofel

Proti koncu würmske poledenitve se je klima vedno bolj zaostrovala. Do viška poledenitve je prišlo pred približno 20.000 leti, ko so večji del Evrope prekrivali led, tundra in stepe. Populacije risov so se ohranile v gozdnatih zatočiščih v južnejših predelih, po višku würmske poledenitve pa se je klima otoplila in so segozdne površine začele širiti, s čimer se je širil tudi areal risov.

Pomembno vlogo v evoluciji risov sta imela predvsem razpoložljivost plena in vpliv kompetitorjev. Večina vrst, z izjemo evrazijskega risa, se je prilagodila na plenjenje predstavnikov družine zajcev (Leporidae), kar se je kazalo tudi kot postopno zmanjševanje velikosti. To jim je omogočilo, da so preživeli v okolju s pomanjkanjem manjših parkljarjev, ali pa so se na tak način izognili kompeticiji z večjimi plenilci.