Biologija

Morfološke značilnosti (Lynx lynx)

TELO: mačje, dolgo od 80 do 130 centimetrov.

NOGE: dolge, sprednje izrazito krajše od zadnjih.

REP: kratek, 10 do 30 centimetrov.

TELESNA MASA: odrasle živali (podatki iz Slovenije): samice 17,9 ± 3,0 kg, samci 21,5 ± 3,3 kg

LOBANJA: kratka, mačja.

ZOBNA FORMULA: I 3/3, C 1/1, P 2/2 in M 1/1, skupaj 28 zob.

KOŽUH: gost, volnast, osnovna barva krzna je svetlo rjava, po hrbtu nekoliko temnejša kot po bokih, po trebuhu in po notranji strani nog rumenkasto bela; značilna je pegasta pigmentacija, ki je po številu in razporejenosti peg individualno specifična.

ČUTILA: izjemno dober vid, še zlasti nočni; voh dober, vendar slabši kot pri psih; sluh zelo dober z zelo širokim frekvenčnim razponom.

Slika: Igor Pičulin

Slika: Igor Pičulin

Slika: Igor Pičulin

Foto: Miha Krofel

Življenjski prostor

Evrazijski ris (Lynx lynx) v Evropi poseljuje predvsem prostor listastih, iglastih in mešanih gozdov.

Delež gozdnatosti nekega območja pomembno vpliva na izbiro in velikost risovega domačega okoliša. Glavni razlogi za to so: gozd je glavni habitat plenskih vrst risa, predstavlja zatočišče pred antropogenimi motnjami in zagotavlja kritje za lov.

Risi svoj habitat izbirajo tako, da se podnevi izogibajo področjem prisotnosti človeka, ponoči pa izbirajo področja, kjer lahko ujamejo plen. Velikost območja nočnega gibanja risov za 10% presega dnevnega. Ponoči risi izbirajo odprte habitate, kot so travniki, kar je povezano s prisotnostjo plena v nočnem času na odprtih območjih. Čez dan risi raje izberejo težko dostopne habitate z gostim kritjem, stran od človeške infrastrukture.

S povečevanjem številčnosti prebivalstva se povečujejo tudi motnje v naravnem okolju. Veliko motnjo predstavlja transportna infrastruktura, ki povzroča razdrobljenost habitatov. Razdrobljenost pravo tako povzročajo tudi urbana območja in naravne ovire.

Foto: Miha Krofel

Prostorska organiziranost in teritorialnost

Ris, z izjemo samic z mladiči tistega leta, živi samotarsko znotraj določenega območja aktivnosti. Samice med seboj tekmujejo za dobrine, potrebne za vzrejo mladičev, in so razmeroma enakomerno razporejene po prostoru. Samci pri skrbi za mladiče ne sodelujejo, med paritveno sezono pa med seboj tekmujejo za samice. Njihovi domači okoliši se zato prekrivajo z domačimi okoliši samic, iz njih pa poskušajo pregnati druge samce.

Velikosti letnih domačih okolišev v zahodni in srednji Evropi (podatek iz Švice; podatki iz Poljske so podobni) — samci: 264 ± 23 km2, samice: 168 ± 64 km2.

Za prostorsko razporejanje je bistvenega pomena kemična komunikacija preko oznak z urinom (t.i. markiranja).

Ris je teritorialna vrsta, kjer vsak samec brani svoj teritorij pred drugim samcem in vsaka samica brani svoj teritorij pred drugo samico. Njihova socialna organiziranost je podobna kot pri drugih samotarskih mačkah, kjer je možno prekrivanje teritorijev samcev in samic. Teritorija dveh osebkov istega spola pa se lahko prekrivata le na robovih. Risi so poligamna monoestrična vrsta z vrhuncem paritve pozno pozimi. V času parjenja lahko samci prehajajo med sosednjimi teritoriji in se tam tudi uspešno parijo. Agresivne interakcije med osebki so zelo redke, če pa do njih pride, so te običajno med dvema samcema v času paritve. Teritorialnost se ohranja s posredno komunikacijo med osebki, predvsem z označevanjem vonja, kar pa ima pomembno vlogo tudi pri izbiri partnerja.

Za prostorsko razporejanje je bistvenega pomena kemična komunikacija preko oznak z urinom in drgnjenja z ličnicami. Točke markiranja risom služijo kot neke vrste ”oglasne deske”, kjer opozarjajo na svojo prisotnost ali pa pridobijo informacijo o tem, da je neko območje že zavzeto. Raziskava na območju Dinaridov je pokazala, da risi za markiranje prednostno uporabljajo gozdne ceste. Največ markirajo v obdobju parjenja, najmanj pa v času, ko imajo mladiče. Kljub temu da markirata oba spola, samci pogosteje obiskujejo markirna mesta.

Foto: Miha Krofel

Prehrana in prehranske potrebe

GLAVNI PLEN:

Glavni plen risa so srnjad, polhi, jelenjad, gams, v drugih delih areala še severni jelen, damjak in muflon, manjši plen pa je pomemben za mlade rise pri osamosvajanju. Izbira plena je v veliki meri odvisna tudi od številčnosti posameznih vrst. V Sloveniji je plen predvsem srnjad, polhi in jelenjad. Lovi vse kategorije malih parkljarjev (srnjad, gamsi itd.), pri jelenjadi pa izbira mlajše, manjše in/ali oslabele živali, predvsem košute in teleta.

TEHNIKA LOVA:

Ker so risi samotarske živali, tudi lovijo sami. Ko ris ujame svoj plen mora biti vsak ugriz zelo natančen zato, da plen ubije hitro in s tem ne tvega poškodb med bojem. Bistven element uspešnega lova je presenečenje. Plen zalezuje ali napade iz zasede. Za uspešen lov se mora plenu približati na nekaj metrov. Plena ne preganja. Če napad v 20–50 metrih ne uspe, odneha.

Plen usmrti z ugrizom v vrat od spodaj (stisk sapnika) ali v vrat od zgoraj (prekinitev hrbtenjače). Majhen plen lahko ubije z ugrizom v glavo. Znani so tudi primeri, ko ris usmrti svoj plen z ugrizom v območju karotidne arterije na vratu. Na tem območju so prisotni številni receptorji za pritisk, kar pri plenu povzroči srčni zastoj in takojšno smrt.

KONZUMACIJA PLENA:

Ris večji plen žre dalj časa. Navadno najprej požre velike mišice (stegna, pleča) in potem nadaljuje proti manjšim. Prebavila pusti. Čas prehranjevanja risa z enim plenom raste logaritmično z maso plena. Odvisen je tudi od števila, starosti in velikosti risa. V Sloveniji in na Hrvaškem se ris s kosom srnjadi v povprečju hrani 4,4 dni, če ga ne zmotijo ljudje ali medved. V Švici se je ris na odraslem gamsu v povprečju prehranjeval 4,6 dni, na srnjaku 4,3 dni in na srni 4 dni. Poljski raziskovalci so ugotovili, da traja prehranjevanje na kosu srnjadi v povprečju okrog 3 dni, na kosu jelenjadi pa okrog 4 dni. Pri tem pogosto plen za dalj časa zapusti (zlasti samci) in se čez nekaj dni vrne. Plen pogosto skrije in zakamuflira. Kadar človek risa zmoti med hranjenjem, ta svoj plen največkrat zapusti in se ne vrača več, kljub temu, da plena ni pojedel do konca. Mnogi zmotno verjamejo, da ris svojemu plenu odgrizne glavo, kar velikokrat storijo lisice, prav na ostankih risovega plena.

IZRABA PLENA IN POTREBE PO PLENU:

Ris pri večini uplenjenih živali porabi vso užitno tkivo (80 % primerov, konzumacija > 75 %). V 19 % primerov je poraba delna (konzumacija 25–75 %), v 1 % primerov pa plen brez znanih razlogov zapusti. Ris dnevno potrebuje 2 ± 0,9 kg hrane, če upoštevamo tudi čas iskanja naslednjega plena. Če seštejemo iskanje in konzumacijo, samec risa ulovi plen vsakih 5,9 ± 1,5 dni, samica pa vsakih 5,2 ± 1,4 dni. Ris torej potrebuje letno okrog 60–70 kosov velikega plena (srnjad, jelenjad in podobno) in neznano količino manjšega plena.

Foto: Miha Krofel

Populacijske značilnosti

Spolna struktura stabilnih populacij risa kaže na uravnovešeno razmerje med samci in samicami. Večji delež samcev (64 % na Finskem) so ugotovili na območjih širjenja populacij oziroma ob večanju populacij, kar je posledica večje stopnje disperzije pri samcih.

S podatki o odstrelu naj bi bistveno podcenjevali delež mladičev v populaciji, saj so le-ti bolj izpostavljeni drugim vzrokom smrtnosti, kot so bolezni, plenilci in drugi neugodni okoljski dejavniki, odstrel pa je običajno vzrok smrtnosti šele v drugi polovici njihovega prvega leta življenja.

Na osnovi podatkov sledenja risov na Poljskem so ocenili, da je v zimskem obdobju v populaciji 24–34 % odraslih samcev, 19–23 % odraslih reproduktivnih samic, 11–26 % doraščajočih živali in ne reproduktivnih samic ter 20–45 % mladičev.

Samci risa v Evropi dosežejo spolno zrelost pri 33 mesecih. Histološke analize testisov norveške populacije risa kažejo, da približno 50 % samcev doseže spolno zrelost že pri starosti 21 mesecev. Tudi samice v ujetništvu dosegajo spolno zrelost pri starosti 21 mesecev. Podobno so z analizo ovulacije oziroma prisotnosti rumenih telesc ugotovili tudi na Norveškem, kjer je večina samic dosegla spolno zrelost pri starosti okoli 21 mesecev, vendar je bila spolno zrelih tudi približno polovica 7,5 do 11,5 mesečnih samic. Nobena izmed 17 enoletnih samic, ki so jih proučevali v Skandinaviji, ni skotila mladičev.

Verjetnost, da bi se v parjenje vključevali tako mladi samci, je majhna, saj jih od samic odganjajo starejši samci, kar jim najverjetneje omogoča parjenje šele v naslednjem letu, ko so stari nekaj manj kot 3 leta.

Število skotenih mladičev na samico se pri evrazijskem risu giblje od enega do štirih. Na Norveškem so pri brejih samicah našli v povprečju 2,5 zarodka (SD ± 0,52). Kaczensky navaja 2,1 (± 0,9) mladiča na leglo v intervalu od 1 do 4.

Reproduktivni uspeh risje populacije je odvisen predvsem od prehranskih razmer v okolju oziroma gostote srnjadi. Samice evrazijskega risa se praviloma parijo od spolne zrelosti do pozne starosti 12–13 let. Pri radio-telemetrični raziskavi v Skandinaviji so ugotovili prisotnost mladičev pri 55 % dveletnih samic ter pri 72 % starejših samic.

V večini evropskih raziskav reprodukcije pri risu ugotavljajo, da je število mladičev na samico ob koncu njihovega prvega leta med 1,2 in 1,6. Od te vrednosti odstopajo podatki iz Švice, kjer so pri proučevanih osebkih ugotovili le 0,69 mladiča na samico.

Smrtnost odraslih risov je med 19 % in 29 %. Na Poljskem so za obdobje med leti 1978 in 1994 ocenili 37 % smrtnost doraščajočih in odraslih risov. Tako na Poljskem kot v Švici, je za 63 % do 75 % znanih izgub vzrok v ilegalnem lovu. Dodaten dejavnik izgub zaradi človekove dejavnosti, značilen za kulturno krajino, je tudi promet.

Največji vpliv na populacijsko dinamiko risa ima preživetje odraslih osebkov, drugi najpomembnejši parameter pa je preživetje mladičev do 1 leta starosti.

Ocene populacijskih gostot risa v različnih območjih v Evropi so od 1 do 6 osebkov na 100 km². V švicarskih Alpah so na območju 500 km² ocenili gostoto 1,2 odraslega risa na 100 km², pri čemer je bila gostota večja na čelu širjenja populacije. V švicarski Juri je bila gostota 0,94 osebka na 100 km², upoštevajoč še mladiče v jesenskem času pa med 1,4 in 1,9 osebka na 100 km². V obdobju 1991–1996 so gostoto odraslih osebkov v jesenskem obdobju na območju Bialowieze ocenili med 2,4 in 3,2 osebka na 100 km² (povprečje 2,9), mladičev pa med 0,6 do 2,3 osebka na 100 km², kar je pomenilo skupno gostoto 4 do 5 osebkov na 100 km².