Populacije risov

Foto: Miha Krofel

Zgodovinski pregled vzrokov izumiranja risa v Evropi

Številčnost mnogih vrst iz skupine zveri se je v zadnjih nekaj stoletjih drastično zmanjšala. Nobenega dvoma ni, da je takšno stanje posledica neposredne ali posredne aktivnosti človeka. Večina zveri namreč zaradi svojega plenilskega načina življenja prihaja v konflikte s človekom.

V Evropi je proces izumiranja risa potekal v smeri od zahoda proti vzhodu vse od začetkov zgodovinskega obdobja. Izumiranje je postajalo od srednjega veka vse intenzivnejše, vrh pa je doseglo sredi 19. stoletja, ko so izumrle številne lokalne populacije. Najprej je začel izginjati iz nižinskih in priobalnih območij današnje Danske in Nizozemske ter iz večjega dela poljsko-nemške nižine. Okoli leta 1800 je bil ris prisoten na širšem območju Alp, na Balkanskem polotoku vse do Grčije, na območju Tater, Karpatov ter celotnem območju vzhodne Evrope, današnjih pribaltskih držav, Finske in Skandinavije. Vzrokov za njegovo izginjanje je več, pri čemer so v nekem obdobju oz. na nekem območju prevladovali eni, drugje pa drugi dejavniki. V Evropi je bilo preganjanje velikih zveri dobro načrtovano, zakonsko organizirano in nagrajevano, Vendar je težko verjeti, da bi bila intenzivnost in učinkovitost lova s takratnimi sredstvi dejavnik, ki bi sam povzročil tako obsežno izumiranje risa v Evropi.

Od 15. do 17. stoletja je bil odprti tip pašništva, kjer se je živina oziroma drobnica pasla na velikih površinah skozi celotno pašno sezono, najbolj razširjen tip pašništva v Evropi, s tem pa so bile domače živali izpostavljene napadom velikih zveri. Govedo, ovce, konji in koze so se stoletja pasli v gozdovih in tako zavirali naravno regeneracijo ter spreminjali gozdove v pašnike. Po letu 1734 so vpeljevali nove načine kmetovanja in nove kmetijske kulture (krompir, koruza, sladkorna pesa) in uvajali hlevsko živinorejo in pašo na ograjenih površinah. Obseg intenzivnih kmetijskih površin se je tako drastično povečal. Hkrati pa se je naglo povečevala številčnost prebivalstva, kar je povzročilo intenzivno izsekavanje gozdnih površin in izgubo habitata za risa v vseh nižinskih oziroma gosteje poseljenih območjih v Evropi od 14. stoletja naprej.

Prej nedostopna in zaprta gozdna območja so začeli intenzivno izkoriščati predvsem z oglarjenjem, saj je s hitro rastjo prebivalstva močno rasla potreba po oglju, ki je bilo poleg drv eden najpomembnejših energetskih virov. Z intenzivno sečnjo in gradnjo gozdnih prometnic — ob hkratnem razvoju in širjenju strelnega orožja — se je povečevala tudi intenzivnost in učinkovitost lova, tako na plenilce kot na njihov plen (velike rastlinojede).

Gostota živine v 17. in 18. stoletju — bila je deset krat višja kot je danes — je skupaj z uveljavljenim načinom gozdne paše predstavljala pomemben dejavnik kompeticije s srnjadjo. Številčnost velikih rastlinojedov na obsežnih območjih intenzivno izkoriščanih gozdov se je drastično zmanjšala.

Večji del procesa izumiranja risa v Evropi je potekal do začetka 19. stoletja. Razkroj fevdalne družbe in posledična liberalizacija lovnih pravic sta povzročila dokončno izumrtje risa v večjem delu Evrope. V tem času je gostota velikih rastlinojedov, predvsem srnjadi, v številnih območjih po Evropi dosegla najnižje vrednosti. Ocenjujejo, da je številčnost srnjadi v Sloveniji v prvi polovici 19. stoletja znašala le 1 % današnje številčnosti, jelenjad in divja svinja pa sta praktično izumrla.

Od konca 18. oziroma začetka 19. stoletja so se začeli vse močneje kazati učinki t.i. Aleejevega efekta. Uspešnost reprodukcije oziroma preživetje mladičev se je še dodatno zmanjšala zaradi izredno slabih prehranskih razmer, ki so ključne za njihovo preživetje. Neposredni lov je bil v tej fazi procesa izumrtja risa v Evropi, tudi v Sloveniji, verjetno drugotnega pomena. V 19. stoletju je bilo v Sloveniji uplenjenih 38 risov. Neposredni vzrok izumrtja lokalnih populacij v Evropi v 19. stoletju je bil predvsem v razdrobljenosti in prehranski osiromašenosti takratnega risovega življenjskega prostora.

Foto: Miha Krofel

Ponovna naselitev risa leta 1973

V začetku sedemdesetih let je po predlogu lovskega gosta iz Švice, g. Karla Webra, v Gojitvenem lovišču Rog (danes Gojitveno lovišče Medved) zaživela ideja, da se na Kočevskem ponovno naseli risa kot lovno vrsto. V januarju 1973 so tako iz karantene živalskega vrta Zoo Ostrava (današnja Češka) v pripravljeno karantensko oboro pripeljali tri samce in tri samice. V novembru 1973 so v snegu sledili predvidoma vseh šest živali. Samice so se še vedno zadrževale na širšem območju Kočevskega Roga, medtem ko pa so se samci že pojavljali tudi na Mali gori in Veliki gori. Dve samici sta vodili po enega, ena pa dva mladiča. V nadaljnjih letih se je populacija številčno krepila in prostorsko širila. Iz začetnega razvoja populacije lahko ugotovimo majhno smrtnost osebkov, kar je ključno, da je populacija preživela začetno fazo novo osnovane populacije. Nedvomno je pomembno vlogo pri uspešnosti ponovne naselitve populacije risa imel pozitiven odnos lovcev do naselitve risa ter dejstvo, da so bile prehranske razmere za risa ugodne.

Po letu 1978 se je rast populacije kljub načrtovanemu odstrelu nadaljevala. Populacija se je tudi prostorsko širila proti severozahodu, proti Italiji in Triglavskemu pogorju ter proti jugovzhodu do Bosne in Hercegovine. Populacija se je v prvih petnajstih letih širila številčno in prostorsko, tako da bi to obdobje lahko imenovali kot obdobje stabilizacije populacije. Po letu 1986 se je začela nerazumljiva kampanja za sproščen odstrel risa v t.i. nerajoniziranem območju. Strokovno vsekakor neutemeljen ukrep je ustavil nadaljnje širjenje risa na primerna območja Slovenije. V devetdesetih letih je ris poseljeval zahodno polovico Slovenije, na jugu pa je dosegel planine v zahodni Bosni.

Parjenje v sorodstvu

Trend uspešnosti naselitve se je v zadnjih desetih do petnajstih letih obrnil navzdol in število osebkov v populaciji se je močno zmanjšalo. Danes je Dinarsko-JV alpska populacija v močnem upadanju in je zavarovana na celotnem območju. Glede na geografske razdalje in naravne ovire so bili potomci šestih naseljenih risov geografsko izolirani od drugih populacij, vendar pa povezave med Alpsko in Balkansko populacijo risov  še niso bile raziskane.

V majhnih izoliranih populacijah, so aleli naključno fiksirani ali izgubljeni zaradi genetskega zdrsa. Zaradi manj učinkovite selekcije pa se lahko kopičijo tudi škodljive mutacije. V daljšem časovnem obdobju ti procesi zmanjšujejo genetsko pestrost, ki je nujna za prilagoditveno evolucijo. Zaradi povečani homozigotnosti posameznih osebkov postanejo recesivni aleli fenotipsko izraženi. Vse to lahko vodi do zmanjšanja vitalnosti (fitness). Parjenje v sorodstvu ima lahko negativne posledice na parjenje in preživetje vrste in lahko poveča tveganje za izumrtje.

Foto: Miha Krofel

Genetski problemi majhnih populacij

Viabilnost populacije nam pove, kolikšna je verjetnost za obstoj populacije v določenem časovnem obdobju v prihodnosti. Elementi naključnih ali stohastičnih dogodkov, ki vplivajo na viabilnost populacij, so demografska , okoljska  in genetska stohastičnost ter katastrofični dogodki. Majhne populacije imajo običajno nižje preživetvene sposobnosti, saj so občutljivejše na stohastične dogodke. Evropske populacije risa se pojavljajo v manjših, izoliranih populacijah, zato so izpostavljene številnim dejavnikom, ki lahko pomembno zmanjšujejo njihovo viabilnost oziroma preživetveno sposobnost. Učinek osnovatelja pomembno vpliva na nekatere genetske značilnosti populacije. Učinek osnovatelja je izguba genetske raznolikosti, ki se zgodi, ko je iz majhnega števila osebkov neke večje populacije osnovana nova populacija. Ker ima populacija nizko efektivno velikosti, se genetska pestrost zmanjšuje zaradi genetskega zdrsa. Take populacije so občutljive na dodatne grožnje, ki pa ne predstavljajo problemov za večje populacije. V takih majhnih populacijah kot je Dinarska, vsaka smrtnost močno poveča možnost za izumrtje, z vsako smrtnostjo posameznega osebka pa se poveča tudi upad reprodukcije.

Razširjenost v letu 2012

Foto: Miha Krofel

Grožnje

• Parjenje v sorodstvu in drugi problemi zaradi majhne velikosti populacije
• fragmentacija habitatov
• nizko družbeno sprejemanje
• krivolov
• pomanjkanje primernih habitatov
• smrtnost zaradi trka z vozili

Predpisi za ohranjanje risov

Mednarodni predpisi

• Rdeči seznam IUCN
• Konvencija o biološki raznovrstnosti (CBD)
• konvencija  o  mednarodni  trgovini  z  ogroženimi  prostoživečimi živalskimi  in  rastlinskimi vrstami (Washingtonska konvencija, CITES)
• konvencija  o  varstvu  prostoživečega  evropskega  rastlinstva  in  živalstva  ter  njunih naravnih življenjskih prostorov (Bernska konvencija)
• panalpska strategija za ohranitev risa (PACS)
• konvencija o varstvu Alp (Alpska konvencija)

Evropska zakonodaja

• Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst (Direktiva o habitatih)
• Uredba Sveta št. 338/97/ES z dne 9. decembra 1997 o varstvu prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst z zakonsko ureditvijo trgovine z njimi