Začetek maja je telemetrična ovratnica, ki jo je nosil ris Igi, poslala signal o smrtnosti. Risa smo s pomočjo telemetrije spremljali od februarja letos. Nemudoma smo obiskali zadnje lokacije ovratnice ter našli Igijevo truplo, ki je bilo vidno shirano, vendar brez opaznih poškodb. Truplo smo še isti dan dostavili na Veterinarsko fakulteto Univerze v Ljubljani, kjer so izvedli obdukcijo za namen iskanja vzroka smrtnosti. Iz podatkov iz ovratnice smo ugotovili, da se je ris Igi zadrževal na območju, manjšem od 1 km2 že dobra dva tedna pred smrtjo, in sicer odkar smo na taistem območju zabeležili njegov zadnji plen; odraslo srno. Telemetrična ovratnica beleži tudi podatke o aktivnosti in iz le-teh je bilo razvidno, da se je Igijeva aktivnost bistveno znižala po zadnji uplenitvi. Glede na to, da smo pri Igiju februarja ob odlovu opazili več deformacij, vključno z izrazito močnim šumom na srcu, je njegova smrtnost po vsej verjentosti posledica okvare srca ali drugih notranjih organov.
Ris Igi ob odlovu februarja letos. Foto: Janez Tarman
Truplo risa Igija. Foto: Urša Fležar, LIFE Lynx
Zemljevid Igijevega premikanja zadnje tri teden pred smrtjo. Foto: Teresa Oliveria
Igijevi podatki o aktivnosti od njegovega ujetja do smrti. Na osi Y so vrednosti aktivnosti, ki segajo od 0 (ni aktivnosti/premikanja) do 255 (zelo visoka aktivnost). Graf: Tereso Oliveria
Najdbe poginulih risov v naravi so redke, razen v primeru, ko gre za povoz oz. ko risa spremljamo s pomočjo telemetrične ovratnice. Čeprav Igija nismo spremljali dolgo, nam je priskrbel dragocene podatke o možnih posledicah, ki jih risom v Dinaridih lahko povzroči visoka stopnja parjenja v sorodstvu. Taki primeri še dodatno potrdijo nujnost priseljevanja nesorodnih, zdravih živali iz Karpatov, za rešitev dinarsko JV – alpske populacije pred izumrtjem.