Moje ime je Špela Čonč in sem mlada raziskovalka na Geografskem inštitutu Antona Melika ter doktorska študentka na Biotehniški fakulteti na smeri Bioznanosti – Varstvo naravne dediščine, kjer pod mentorstvom dr. Miha Krofla in somentorice dr. Mateje Breg Valjavec pripravljam doktorsko disertacijo na temo GIS modeliranja gibanja risov v odvisnosti od reliefa. Ker bom pri analizah za doktorsko disertacijo potrebovala čim več podatkov o lokacijah in gibanju risov, sem se razveselila prvega snega v tej sezoni in se z veseljem z dr. Mihom Kroflom odpravila na zimsko sledenje na območju Menišije.
Sledenje sva v večjem delu opravila s počasno vožnjo po gozdnih cestah, saj lahko po nekaterih značilnostih sledi posameznih živali ločimo že na daleč. Na začetku sem se naučila prepoznati sledi lisice in jelenjadi, ki so bile med sledenjem najštevilčnejše.
Značilna sled jelenjadi (levo) in lisice (desno). Foto: Špela Čonč
Po nekaj kilometrih vožnje sva že opazila prve sledi velike zveri, ki so pripadale medvedu. Ker so sledi medveda velike, jih težko zamenjamo z drugimi živalmi, večinoma jih lahko zamenjamo le s sledmi človeka.
Kmalu za tem sva našla sled volka, ki sva mu tudi sledila. Za volka je značilno gibanje v ravni liniji, ki jo občasno prekine krajši ovinek do roba ceste, kupa snega ali vegetacije, ki jih označi z urinom. Sledila sva volčji sledi, ki je bila za volčje gibanje dokaj nenavadna, saj je bila izjemno vijugasta. Sled nas je pripeljala do volčjega ležišča, kar lahko pojasni vijugasto sled, saj je volk iskal primeren prostor za počitek. Na ležišču so ostale dlake, ki smo jih vzeli za vzorec za genetsko analizo.
Volčja sled in dlaka, ki sva jo našla na volčjem ležišču. Foto: Špela Čonč
Po vzetem vzorcu sva se vrnila do avta in nadaljevala s počasno vožnjo. Naslednja sled, ki sva jo našla, je bila risova. Tri velike zveri na en mah! Najverjetneje je šlo za sled risa Katalina, ki je opremljen s telemetrično ovratnico in je vzpostavil svoj teritorij na območju Menišije. Sledila sva stopinjam in jih tudi zabeležila z GPS-om. Ris je najprej hodil po cesti, nato pa je odvil v gozd. Ker risi velikokrat stopajo v sledi drugih živali, moramo biti toliko bolj pozorni. Sledi so naju pripeljale do mesta, kjer se je ris usedel in opazoval okolico. V bližini sva namreč našla veliko sledi, ležišč in iztrebkov jelenjadi. Med pravo avtocesto sledi sva na žalost izgubila risovo sled in se vrnila k avtu.
Risova sled in mesto, kjer je ris sedel. Foto: Špela Čonč
V nadaljevanju sva še enkrat naletela na volčjo sled, ki je najverjetneje pripadala istemu volku kot pri prejšnjih dveh primerih in še eno sled medveda.
Sledenje v snegu je razburljivo in poučno, saj nam razkrije »skrivno« življenje živali in omogoča razumevanje njihove ekologije.