Dobro poznavanje številčnosti ogroženih populacij, kot je ris v Dinarskem gorstvu, je ključno za njeno varstvo in upravljanje. Od l. 2018 v Sloveniji in na Hrvaškem na koordiniran način spremljamo risa z avtomatskimi kamerami in rezultate monitoringa letno objavimo v projektnih poročilih. Pri tem se omejujemo na poročanje minimalne velikosti populacije, t.j. število odraslih risov, prepoznanih na posnetkih iz foto-pasti, kar je poenostavljen približek dejanskemu stanju. Z namenom pridobivanja zanesljive ocene velikosti populacije smo zato številčnost izračunali s pomočjo uveljavljenih znanstvenih metod (modeli prostorskega ulova s ponovnim ulovom). Ugotovili smo, da je gostota severno-dinarske risje populacije 0.83 (med 0.60 in 1.16) risa na 100 km2, oziroma 96 (med 69 in 133) risov na območju 11,536 km2, kot smo ga spremljali s foto-pastmi v Sloveniji in na Hrvaškem. Gostote risje populacije so v Sloveniji v povprečju nižje (v povprečju 0.51 risa na 100 km2) kot v Gorskem Kotarju (Hrvaška), kar pomeni, da prostor še ni zasičen in da znotraj obstoječega območja razširjenosti lahko število risov še naraste.
Raziskovalci so ugotovili, da je verjetnost zaznave risov največja na markirnih mestih, manjša na gozdnih cestah in najmanjša na ostalih lokacijah, ki jih izbiramo za monitoring. Izbor lokacije za avtomatsko kamero je torej pomemben za uspešno zaznavo risa in razliko med izbranimi lokacijami je potrebno upoštevati pri izračunih gostot. To novo znanje so omogočili dobri podatki iz monitoringa risa z avtomatskimi kamerami, za kar pa so zaslužni predvsem lovci in ostali prostovoljci, ki so redno vzdrževali kamere. Vsem, ki ste bili vključeni v zbiranje podatkov s foto-pastmi se zato iskreno zahvaljujemo za sodelovanje.
Lokalni lovci so ključni pri izvedbi monitoringa risa z avtomatskimi kamerami. Foto: Urša Fležar, LIFE Lynx
Iz podatkov monitoringa risa bomo ob koncu projekta LIFE Lynx ponovno ovrednotili stanje risje populacije tudi po preselitvah risov in tako dobili realno sliko sprememb v populaciji.
Znanstveni članek je dostopen na spletni strani revije Biodiversity and Conservation.