11. 4. 2020 Katalin išče teritorij, Goru se je vrnil nazaj na Malo Goro
Po izpustu, 31. marca na Snežniku, se je ris Katalin najprej odpravil proti jugu, na obmejno območje med Slovenijo in Hrvaško, kjer je tudi vrh z imenom Katalin. Naključje? Na tem območju, označenim z oranžo, se je verjetno tudi srečal z risinjo Martino. Zgodba Martine je zelo navdihujoča, saj so jo novembra 2019 našli osirotelo in jo nato po rehabilitaciji v Narodnem parku Risnjak, februarja letos spustili nazaj v naravo. Po izpustu je šla Martina proti severu in je prečkala slovensko-hrvaško mejo ravno v času, ko je bil na tem območju Katalin.
Katalin je nato najprej svojo pot nadaljeval proti zahodu, nato pa se je obrnil proti jugu in odšel na Hrvaško. Na območju parka Učka se je nato spet obrnil proti severu. Zdaj čakamo naslednje lokacije, ki bodo potrdile, ali je ris še vedno na Hrvaškem. Za Katalina je trenutno zelo težko obdobje, saj se premika po neznanem območju in mora poiskati ozemlje, ki še ni zasedeno s teritorialnim risjim samcem. Tako veliki premiki so zato pričakovani in nestrpno pričakujemo, kje bo Katalin vzpostavil svoj teritorij. Upamo, da ga pot ne bo zanesla stran od ostalih risov.
Medtem, ko Katalin išče prost teritorij, pa se je naš prvi preseljeni ris, Goru vrnil na svoj teritorij na Mali gori, ki ga deli z risinjo Tejo. Pred enim mesecem se je med paritveno sezono odpravil na Hrvaško, na območje, kjer so prisotne vsaj 3 samice. Vse tako kaže, da Goru zelo dobro opravlja svoje poslanstvo.
31. 3. 2020 Katalin – nov ris v dinarskih gozdovih
Za risa Katalina se je danes zaključila tritedenska karantena v prilagoditveni obori na Snežniku. V času karantene so za Katalina skrbeli lovci iz lovišča s posebnim namenom Jelen, dežurna veterinarka in člani projektne ekipe LIFE Lynx. Na koncu so bili lovci tudi tisti, ki so risu odprli vrata obore in ga izpustili v naravo. Katalinovo gibanje po izpustu bomo spremljali s pomočjo telemetrične ovratnice in avtomatskih kamer, ki jih uporabljamo za monitoring risov.
30. 3. 2020 Po desetih letih ima ris Mihec spet ovratnico
Prejšnjo soboto (21.3.2020) so raziskovalci iz Oddelka za biologijo, BF v Ljubljani na območju Velike gore z GPS telemetrično ovratnico opremili še enega risa. Ugotovili so, da je samec sicer velik in za svoja leta telesno dobro ohranjen. Bil pa je nekoliko shujšan, kar pripisujejo povečanim naporom v paritvenem obdobju, ki se je ravno zaključilo. Po temeljitem pregledu risa so ugotovili, da risa že poznajo. Ris Mihec je bil kot sedem mesečni mladič s telemetrično ovratnico opremljen že decembra 2010 na območju Snežnika. Bil je mladič risinje Snežke, ki so jo raziskovalci prav tako telemetrično spremljali leta 2008. Sedaj je Mihec tehtal dobrih 20 kg in pričakujejo, da se bo njegova telesna masa po napornem paritvenem obdobju nekoliko povečala.
Med telemetričnim spremljanjem v letih 2010 in 2011 se je Mihec po osamosvojitvi »odselil« na območje Javornikov. Ob paritveni zrelosti pa si je očitno moral poiskati svoj teritorij, ki ga je, kot kaže, našel na območju Velike gore (Ribnica, Slovenija). Razveseljivo je, da je ris, kljub izjemni starosti, še vedno v zelo dobrem stanju.
Ris Mihec se je v zadnjih dveh letih večkrat ujel v objektiv fotopasti. Na enem izmed posnetkov se je tudi podrgnil ob količek, ki so ga na Oddelku za biologijo razvili prav z namenom pridobivanja genetskega materiala risov. Na njem je pustil dlako na podlagi katere je ekipa genetikov ugotovila, da gre za samca Mihca. Video: Franc Kljun.
Telemetrično spremljanje Mihca ponuja edinstveno priložnost spremljanja istega osebka v razmaku desetih let ter primerjavo vpliva starosti in izkušenj na vedenjske vzorce risov.
27. 3. 2020 Risinja Mala na poti k osamosvojitvi
Od januarja naprej, ko so raziskovalci Biotehniške fakultete odlovili in z ovratnico opremili mladičko risinje Teje – Malo, podrobno spremljamo njuno gibanje. Skupne podatke o gibanju obeh risinj imamo žal samo do 8. februarja, ko se je na Tejini ovratnici sprožil vnaprej določen t. i. »drop off« in ji je ovratnica odpadla. V obdobju dvajsetih dni, ko sta imeli obe risinji ovratnici, sta se ves čas gibali skupaj. Na grafu lahko vidite, da se risinji v nobenem dnevu nista oddaljili za več kot 100 m.
Teja zelo lepo skrbi za svojo potomko. V obdobju od kotitve (avgust, 2019) pa do 15. marca 2020 je Teja ujela vsaj 26 srn. Predvsem v prvih mesecih po kotitvi je bila Teja v okolici plena zelo previdna. Raziskovalci so ugotovili, da je Teja običajno najprej prišla sama do plena, preverila ali je varno in šele nato šla iskat Malo. Na plenu se je vsako noč prehranjevala najprej Mala in šele nato Teja. Nikoli nista jedli skupaj.
V marcu je Mala še vedno s Tejo, a se vedenjski vzorci risinj nekoliko spreminjajo. V zadnjih mesecih smo opazili, da se je Teja prehranjevala najprej in šele nato Mala. Prav tako so se pojavili večji razmiki med njunimi obiski plena, kar nakazuje na to, da Teja počasi oddaljuje Malo od sebe in se bo ta primorana osamosvojiti.
18. 3. 2020 Goru je odšel na pustolovščino
Začetek marca smo iz podatkov telemetrične ovratnice ugotovili, da se je ris Goru, odpravil na pustolovščino. Odšel je proti jugu, daleč izven svojega teritorija v Mali Gori v Sloveniji. Prečkal je reko Kolpo in nadaljeval svojo pot proti Gorskemu kotarju, kjer se zdaj že nekaj časa zadržuje. Iz podatkov telemetrije in tudi poslušanja Gorujevih klicev v Mali Gori lahko sklepamo, da se je z rezidenčno risinjo Tejo že paril. Ker po naših podatkih na tistem območju drugih samic ni, se je zato odpravil iskat samice drugam. Za samce risov je pričakovano, da znotraj paritvene sezone prepotujejo dolge razdalja, a kljub temu tako velikega premika nismo pričakovali.
3. 2. 2020 Goru je oče risinje z Male Gore
Mladiča risinje Teje iz Male Gore so sodelavci z Biotehniške fakultete, Univerze v Ljubljani januarja letos odlovili, mu nadeli telemetrično ovratnico in ugotovili, da je ženskega spola. Z genetskimi analizami smo potrdili, da je oče risinje, ki so jo poimenovali Mala, ris Goru.
5. 1. 2020 Nove fotografije Goruja, Teje in mladiča
S foto pastmi, postavljenimi na Mali Gori, smo posneli Goruja, Tejo in Tejinega potomca. Fotografije so posnete na isti lokacji. Goruja in mladiča smo fotografirali v razmaku 4 minut. Čakamo še na genetske analize, da potrdimo naše domneve o očetovstvu.
24. 12. 2019 Posnetki foto pasti razkrivajo obnašanje risov Goruja, Teje in mladiča
21.12. 2019 smo v Strugah našli plen risinje Teje in na lokaciji postavil avtomatsko kamero. Posneli smo Tejo in njenega mladiča, kako se hranita na plenu, žal pa nista posneta skupaj. 24.12. 2019, ko smo pobrali kamero, smo ugotovili, da sta risa plen že zapustila, saj so ostale samo kosti, ki so jih obiskovale lisice in kune. Nato smo kamero postavil na manjšo skalno polico kakih 500m od plena, kjer se je risinja Teja že zadrževala v poletnem času. Na polici pod steno je bilo ležišče, zato smo predvidevali, da bo risinja prišla mimo. Toda risinja se ni vrnila, ampak smo s kamero posneli Goruja. V bližini smo našli tudi iztrebek risa (verjetno Goru), ki je bil “lepo” zakopan v listju.
10. 9. 2019 S foto pastjo smo posneli risa Goruja
Risa Goru in Doru sta se sedaj že dobro ustalila vsak v svojem teritoriju. Težav z lovom nimata, saj redno plenita srnjad ter s tem opravljata ekološko vlogo značilno za rise v evropskih gozdovih. Terenska ekipa, v sodelovanju z lokalnimi upravljavci lovišč, redno popisuje njune plene. Na ta način zbiramo podatke o izbiri plena glede na spol in starost, na podlagi najdenih ostankov plena pa lahko lovci te uplenitve štejejo pod odvzem v njihovem lovišču, kar jim pomaga pri izpolnjevanju predpisane vsakoletne kvote za odstrel.
Kadar najdemo sveže ostanke plena, na lokacijo postavimo tudi avtomatsko kamero. Na ta način lahko spremljamo fizično stanje obeh risov in njuno prehranjevanje. Obenem na ta način pridobimo podatke o drugih vrstah iz slovenskih gozdov, ki se tudi hranijo z ostanki risovega plena (npr. lisice, medvedi, kune, divji prašiči, kanje). Ta teden nam je uspelo posneti Goruja, ki se je vračal k svojemu plenu (mladič srnjadi) v lovišču LD Velike Poljane na severnem delu svojega teritorija na Mali gori pri Ribnici.
Video: Lan Hočevar, Oddelek za gozdarstvo Biotehniške fakultete, LIFE Lynx
26. 8. 2019 Doru je vzpostavil svoj teritorij
Ris Doru se trenutno zadržuje na Javornikih na območju velikem približno 90 km2. Podatki iz njegove telemetrijske ovratnice nam kažejo, da je verjetno na tem območju vzpostavil svoj teritorij. Severozahodno mejo njegovega teritorija predstavlja avtocesta Ljubljana – Koper, ki ni opremljena z zelenimi mostovi in za risa predstavlja pomembno oviro pri širjenju proti zahodu.
22. 7. 2019 »Zmenkarije« po risje
Podatki iz telemetričnih ovratnic Goruja in Teje kažejo, sta se risa prvič srečala že prvega junija, to je prvi dan, ko je Goru vstopil na Tejin teritorij in se tri dni zadrževala v bližini drug drugega. Drugi »zmenek« je sledil že čez 4 dni, ko sta se ponovno 3 dni zadrževala na istem mestu. Na tej lokaciji smo kasneje našli ostanke plena (srno in srninega mladiča), ki sta si ga očitno delila. Kdo je plen ujel težko rečemo, saj sta se oba risa tam pojavila praktično hkrati. Po 3-dnevnem »kosilu« sta se razšla in se od takrat večinoma gibala ločeno. Skupaj sta bila spet 19. junija, ko sta dnevni počitek preživela v neposredni bližini, zadnje srečanje pa smo zabeležili 2. julija, ko sta se na kratko srečala sredi noči. Kako sta se risa gibala in srečevala si lahko ogledate tudi na spodnji sliki.
4. 6. 2019 Goru je prišel na Tejino območje
Goru še vedno išče svoj teritorij in zaenkrat ne kaže znakov po ustalitvi. Po obisku Notranjskega regijskega parka se je obrnil proti severu in je prišel do Ljubljanskega barja blizu Borovnice. Tam se je obrnil proti vzhodu, prečkal Rakitno in Iško in se usmeril proti Grosuplju. Blizu Turjaka je uspešno uplenil svojo drugo srno in se 4 dni zadrževal ob njej. Nato se je premaknil proti jugu, mimo Ambrusa in Ribnice. Trenutno se nahaja na Mali Gori, znotraj območja rezidentne risinje Teje, katero smo opremili s telemetrijsko ovratnico v začetku tega leta.
21. 5. 2019 Gorujevi premiki po izpustu in prvi uspešen ulov
Goruja smo spustili v dinarske gozdove pri Loškem Potoku ob slovensko-hrvaški meji 14. maja. Kmalu po izpustu je prečkal državno mejo in jasno pokazal, da risom za človeške meje ni kaj dosti mar. Zato je mednarodno sodelovanje pri takšnih projektih še toliko pomembnejše.
S pomočjo telemetrijskih podatkov, ki jih pošilja njegova GPS ovratnica, smo opazili, da se je kmalu po prihodu na Hrvaško njegovo gibanje ustavilo. To pri risu običajno pomeni, da je ujel večji plen. Odpravili smo se na teren in v Gorskem kotarju ob pomoči lokalnega lovca na lokaciji res našli ostanke risovega plena. Goruju je uspelo upleniti enoletno srno (mladico), kar je prvi pokazatelj, da je preselitev uspešno prestal in se že vključil v dinarski gozdni ekosistem. Ob plenu smo namestili avtomatsko kamero in posneli Goruja, ki se je več dni hranil na srni, za njim pa je na svoj račun prišla še lisica. Video posnetke si lahko ogledate na teh povezavah:
Ko je Goru zapustil plen, je ponovno prečkal mejo in se vrnil v Slovenijo. V naslednjih dveh dneh se je premaknil za 23 km in preko Racne gore, Blok in Slivnice prišel v Notranjski regijski park v bližini Cerknice, od koder je ovratnica poslala zadnjo lokacijo. Sedaj že nestrpno pričakujemo nove podatke, ki bodo pokazali, ali se bo morda na tem območju za stalno naselil, ali pa bo nadaljeval svojo pot v iskanju novega teritorija.
14. 5. 2019 Izpust risa Goruja v naravo
Danes smo v Loškem Potoku v naravo izpustili risa Goruja. Ris je opremljen s telemetrično ovratnico, s pomočjo katere bomo spremljali in ugotavljali, kako se vključuje v populacijo.
26. 4. 2019 Goru je prispel v Slovenijo
Prvi ris, ki bo pomagal rešiti našo (dinarsko-jugovzhodno alpsko) populacijo pred izumrtjem, je danes srečno prispel iz Romunije v Slovenijo. Prevoz je opravila izkušena ekipa za transport živih živali iz ZOO Ljubljana in Zavoda za gozdove Slovenije. Ris je potovanje dobro prestal in je sedaj že nameščen v prilagoditveni obori v Loškem Potoku, kjer bo bival približno 3 tedne, potem pa bo izpuščen v naravo.
19. 2. 2019 Po risjih stopinjah v slovenskih gozdovih
V zadnjih mesecih sodelavci projekta iz Oddelka za gozdarstvo Biotehniške fakultete in Zavoda za gozdove Slovenije izvajamo sistematična zimska sledenja risov v slovenskih gozdovih. Redno pregledujemo sledi v snegu na območju Notranjske in Kočevske in do sedaj smo uspeli risove sledi odkriti na območjih Snežnika, Javornikov, Racne gore, Hrušice, Stojne, Velike gore in Male gore. Zimska sledenja nam omogočajo potrditi prisotnost preživelih risov in razkrijejo njihove poti. Stopinje nas pogosto pripeljejo tudi do mest, kjer so risi označevali teritorij in tam lahko zberemo neinvazivne genetske vzorce (urin na snegu). Ti podatki bodo pomembni pri izbiri nadaljnjih lokacij za izpuste novih risov iz Karpatov ter nam bodo pomagali razumeti, kako se bo genetska slika populacije izboljševala tekom projekta doselitve.
18. 2. 2018 Na risovi sledi
V naslednji zimi (2018-2019) v okviru projekta LIFE Lynx v Sloveniji in na Hrvaškem načrtujemo izpust prvih risov iz Karpatov, s katerimi želimo preprečiti izumrtje naše močno ogrožene dinarsko-alpske populacije. Da bo imela doselitev čim večji učinek na zmanjšanje kritično visoke stopnje parjenja v sorodstvu, moramo čim bolje poznati trenutno stanje v dinarskih in alpskih gozdovih Slovenije in Hrvaške. Predvsem nas zanima, kje so že prisotni risi in katerega spola so. Novih risov namreč ne želimo izpustiti na območjih, kjer sta prisotna tako teritorialni samec kot teritorialna samica, saj bi s tem lahko motili njihov socialni sistem, za naselitev pa je tudi manj verjetno, da bi bila uspešna. Cilj je identificirati tista območja, kjer prisoten samo en ris in določiti, katerega spola je. To lahko storimo, če nam uspe zbrati vzorce za genetsko analizo – na primer risji iztrebek, dlako, urin na snegu ali slino iz risovega plena. Zato poskušamo to zimo (2017/2018) najti čim več risovih sledi v snegu in jim slediti toliko časa, dokler ne zberemo vsaj nekaj neinvazivnih genetskih vzorcev. Pri tem lahko pomagate tudi vi: če najdete svežo risovo sled ali ostanke risovega plena, vas prosimo, da nas čim prej obvestite preko elektronske pošte ali telefona (Miha Krofel: [email protected]; 01/3203-509 ali 01/3203-531).
Zaradi globokega snega so trenutne razmere za iskanje risovih sledi precej zahtevne, saj je premikanje počasno. Kljub temo smo bili ta vikend uspešni in nam je v bližini slovensko-hrvaške meje uspelo najti risovo sled. Pridružil se mi je Ruben Portas, raziskovalec iz nemškega inštituta IZW, ki se sicer ukvarja z raziskavami na gepardih v Namibiji in je trenutno na obisku v Sloveniji. Po večurni hoji s krpljami sva na Racni gori nad Loškim Potokom naletela na sveže stopinje risa. Opazila sva, da se je tudi risu globoko udiralo v snegu, zato je svoje gibanje ves čas prilagajal bližini dreves. Pod drevesi je bila namreč podlaga zaradi padajočega snega podlaga bolj trdna. Obenem sva opazila, da je pri vsakem koraku razširil prste in s tem povečal površino stopal, nekako kot da bi tudi sam imel krplje. Za risove stopinje je sicer značilno, da na njih ne najdemo odtisov krempljev, saj risi tako kot večina mačk (z izjemo geparda) kremplje med hojo vpotegnejo. Vendar kadar ris razširi prste na nogah, ven pogledajo tudi kremplji in v snegu pustijo odtise. To nas lahko včasih zavede in pomislimo, da gre za stopinje volka ali psa. V najinem primeru je bilo sicer po vzorcu gibanja hitro jasno, da gre res za risa, saj se je gibal s kratkimi koraki in pogosto zahajal v gosto vegetacijo, pod podrta drevesa in se drgnil ob predmete, česar volkovi in psi običajno ne počnejo. Na mestih, kjer se je podrgnil ob veje, sva našla tudi nekaj dlak, ki jih bodo sedaj naši genetiki iz Oddelka za biologijo analizirali in poskušali identificirati risa ter njegov spol. Ko se je stemnilo, sva morala zapustiti sled, ki se je nadaljevala v smeri Hrvaške nad Prezidom, naslednji dan pa s sledenjem nisva mogla nadaljevati zaradi svežega snega, ki je zapadel preko noči. Tako spet čakamo, da se vremenske razmere umirijo, nato pa se bomo vrnili na teren in poskušali najti sveže stopinje tega skrivnostnega prebivalca naših gozdov.
December 2018 Lovci našli risov plen
Ob koncu preteklega leta so nas lovci iz Kočevskega obvestili o najdbi plena risa. Po ogledu lokacije smo ugotovili, da je ris uplenjeno srno prestavil iz prvotne lokacije za približno 100 metrov, kar je nakazovalo na to, da je plen za risa še vedno aktualen. Na podlagi informacije lovcev smo sklepali, da se je do našega prihoda ris na hranjenje vračal že dve zaporedni noči. Ker velik del srne še ni bil požrt, smo sklepali, da se bo v prihodnjih dneh še vrnil. V ta namen smo na plen nastavili foto past. Zaradi ugodnih snežnih razmer smo po kratkem obhodu okolice uspeli zbrati tri urinske vzorce, nekaj dlak z ležišča ter bris sline s plena. Kasnejše genetske analize bodo ob pozitivnem delovanju vzorcev pokazale spol živali, v kombinaciji s slikami pa bi bili za nas to zelo dragoceni podatki. Kljub našim pričakovanjem se ris ni vrnil, smo pa uspeli posneti druge vrste, ki so se hranile z risovim plenom. Posnetki kažejo, da je ris pomemben za številne druge gozdne vrste, ki se občasno prehranjujejo z mrhovino. V bližnji okolici smo v času aktivnega monitoringa s foto pastmi uspeli pridobiti kvalitetne slike in videoposnetke risa, zato sklepamo, da gre lahko za isto žival.