LIFE Lynx- Slovenski terenski blog

Objavljeno - Jun 9, 2018


22.7.2019 »Zmenkarije« po risje

Podatki iz telemetričnih ovratnic Goruja in Teje kažejo, sta se risa prvič srečala že prvega junija, to je prvi dan, ko je Goru vstopil na Tejin teritorij in se tri dni zadrževala v bližini drug drugega. Drugi »zmenek« je sledil že čez  4 dni, ko sta se ponovno 3 dni zadrževala na istem mestu. Na tej lokaciji smo kasneje našli ostanke plena (srno in srninega mladiča), ki sta si ga očitno delila. Kdo je plen ujel težko rečemo, saj sta se oba risa tam pojavila praktično hkrati. Po 3-dnevnem »kosilu« sta se razšla in se od takrat večinoma gibala ločeno. Skupaj sta bila spet 19. junija, ko sta dnevni počitek preživela v neposredni bližini, zadnje srečanje pa smo zabeležili 2. julija, ko sta se na kratko srečala sredi noči. Kako sta se risa gibala in srečevala si lahko ogledate tudi na spodnji sliki.

Teritorija Goruja (modrozelena) in Teje (rumena). Z zvezdicami so označena njuna srečanja.

 

4.6.2019 Goru je prišel na Tejino območje

Goru še vedno išče svoj teritorij in zaenkrat ne kaže znakov po ustalitvi. Po obisku Notranjskega regijskega parka se je obrnil proti severu in je prišel do Ljubljanskega barja blizu Borovnice. Tam se je obrnil proti vzhodu, prečkal Rakitno in Iško in se usmeril proti Grosuplju. Blizu Turjaka je uspešno uplenil svojo drugo srno in se 4 dni zadrževal ob njej. Nato se je premaknil proti jugu, mimo Ambrusa in Ribnice. Trenutno se nahaja na Mali Gori, znotraj območja rezidentne risinje Teje, katero smo opremili s telemetrijsko ovratnico v začetku tega leta.

Gorujeva pot iz Cerknice do Male gore nad Ribnico.

21.5.2019 Gorujevi premiki po izpustu in prvi uspešen ulov

Goruja smo spustili v dinarske gozdove pri Loškem Potoku ob slovensko-hrvaški meji 14. maja. Kmalu po izpustu je prečkal državno mejo in jasno pokazal, da risom za človeške meje ni kaj dosti mar. Zato je mednarodno sodelovanje pri takšnih projektih še toliko pomembnejše.

S pomočjo telemetrijskih podatkov, ki jih pošilja njegova GPS ovratnica, smo opazili, da se je kmalu po prihodu na Hrvaško njegovo gibanje ustavilo. To pri risu običajno pomeni, da je ujel večji plen. Odpravili smo se na teren in v Gorskem kotarju ob pomoči lokalnega lovca na lokaciji res našli ostanke risovega plena. Goruju je uspelo upleniti enoletno srno (mladico), kar je prvi pokazatelj, da je preselitev uspešno prestal in se že vključil v dinarski gozdni ekosistem. Ob plenu smo namestili avtomatsko kamero in posneli Goruja, ki se je več dni hranil na srni, za njim pa je na svoj račun prišla še lisica. Video posnetke si lahko ogledate na teh povezavah:

https://youtu.be/W0DhwtWNi_I

https://youtu.be/xz_VguE3vuY

Ko je Goru zapustil plen, je ponovno prečkal mejo in se vrnil v Slovenijo. V naslednjih dveh dneh se je premaknil za 23 km in preko Racne gore, Blok in Slivnice prišel v Notranjski regijski park v bližini Cerknice, od koder je ovratnica poslala zadnjo lokacijo. Sedaj že nestrpno pričakujemo nove podatke, ki bodo pokazali, ali se bo morda na tem območju za stalno naselil, ali pa bo nadaljeval svojo pot v iskanju novega teritorija.

Za pomoč pri iskanju plena se zahvaljujemo Brunu Brovetu (na sliki) in Giuliji Bombieri. Foto: Miha Krofel, LIFE Lynx

Goru po izpustu v naravo.

14.5.2019 Izpust risa Goruja v naravo

Danes smo v Loškem Potoku v naravo izpustili risa Goruja. Ris je opremljen s telemetrično ovratnico, s pomočjo katere bomo spremljali in ugotavljali, kako se vključuje v populacijo.

Prvi koraki iz prilagoditvene obore v naravo. Foto: Janez Tarman

26.4.2019 Goru je prispel v Slovenijo

Prvi ris, ki bo pomagal rešiti našo (dinarsko-jugovzhodno alpsko) populacijo pred izumrtjem, je danes srečno prispel iz Romunije v Slovenijo. Prevoz je opravila izkušena ekipa za transport živih živali iz ZOO Ljubljana in Zavoda za gozdove Slovenije. Ris je potovanje dobro prestal in je sedaj že nameščen v prilagoditveni obori v Loškem Potoku, kjer bo bival približno 3 tedne, potem pa bo izpuščen v naravo.

Gorujev potni list. Foto: Maja Sever

 

19.2.2019 Po risjih stopinjah v slovenskih gozdovih

V zadnjih mesecih sodelavci projekta iz Oddelka za gozdarstvo Biotehniške fakultete in Zavoda za gozdove Slovenije izvajamo sistematična zimska sledenja risov v slovenskih gozdovih. Redno pregledujemo sledi v snegu na območju Notranjske in Kočevske in do sedaj smo uspeli risove sledi odkriti na območjih Snežnika, Javornikov, Racne gore, Hrušice, Stojne, Velike gore in Male gore. Zimska sledenja nam omogočajo potrditi prisotnost preživelih risov in razkrijejo njihove poti. Stopinje nas pogosto pripeljejo tudi do mest, kjer so risi označevali teritorij in tam lahko zberemo neinvazivne genetske vzorce (urin na snegu). Ti podatki bodo pomembni pri izbiri nadaljnjih lokacij za izpuste novih risov iz Karpatov ter nam bodo pomagali razumeti, kako se bo genetska slika populacije izboljševala tekom projekta doselitve.

Risja in volčja stopinja v snegu. Foto: Urša Fležar

Risove stopinje v snegu. Foto: Miha Krofel

Vzorčenje risovega iztrebka za genetske analize. Foto: Urša Fležar

Našli smo tudi medvedji iztrebek. Foto: Urša Fležar

Velikost stopinje je prava. Ris je. Foto: Aleš Pičulin

18.2.2018 Na risovi sledi

V naslednji zimi (2018-2019) v okviru projekta LIFE Lynx v Sloveniji in na Hrvaškem načrtujemo izpust prvih risov iz Karpatov, s katerimi želimo preprečiti izumrtje naše močno ogrožene dinarsko-alpske populacije. Da bo imela doselitev čim večji učinek na zmanjšanje kritično visoke stopnje parjenja v sorodstvu, moramo čim bolje poznati trenutno stanje v dinarskih in alpskih gozdovih Slovenije in Hrvaške. Predvsem nas zanima, kje so že prisotni risi in katerega spola so. Novih risov namreč ne želimo izpustiti na območjih, kjer sta prisotna tako teritorialni samec kot teritorialna samica, saj bi s tem lahko motili njihov socialni sistem, za naselitev pa je tudi manj verjetno, da bi bila uspešna. Cilj je identificirati tista območja, kjer prisoten samo en ris in določiti, katerega spola je. To lahko storimo, če nam uspe zbrati vzorce za genetsko analizo – na primer risji iztrebek, dlako, urin na snegu ali slino iz risovega plena. Zato poskušamo to zimo (2017/2018) najti čim več risovih sledi v snegu in jim slediti toliko časa, dokler ne zberemo vsaj nekaj neinvazivnih genetskih vzorcev. Pri tem lahko pomagate tudi vi: če najdete svežo risovo sled ali ostanke risovega plena, vas prosimo, da nas čim prej obvestite preko elektronske pošte ali telefona (Miha Krofel: miha.krofel@gmail.com; 01/3203-509 ali 01/3203-531).

Zaradi globokega snega so trenutne razmere za iskanje risovih sledi precej zahtevne, saj je premikanje počasno. Kljub temo smo bili ta vikend uspešni in nam je v bližini slovensko-hrvaške meje uspelo najti risovo sled. Pridružil se mi je Ruben Portas, raziskovalec iz nemškega inštituta IZW, ki se sicer ukvarja z raziskavami na gepardih v Namibiji in je trenutno na obisku v Sloveniji. Po večurni hoji s krpljami sva na Racni gori nad Loškim Potokom naletela na sveže stopinje risa. Opazila sva, da se je tudi risu globoko udiralo v snegu, zato je svoje gibanje ves čas prilagajal bližini dreves. Pod drevesi je bila namreč podlaga zaradi padajočega snega podlaga bolj trdna. Obenem sva opazila, da je pri vsakem koraku razširil prste in s tem povečal površino stopal, nekako kot da bi tudi sam imel krplje. Za risove stopinje je sicer značilno, da na njih ne najdemo odtisov krempljev, saj risi tako kot večina mačk (z izjemo geparda) kremplje med hojo vpotegnejo. Vendar kadar ris razširi prste na nogah, ven pogledajo tudi kremplji in v snegu pustijo odtise. To nas lahko včasih zavede in pomislimo, da gre za stopinje volka ali psa. V najinem primeru je bilo sicer po vzorcu gibanja hitro jasno, da gre res za risa, saj se je gibal s kratkimi koraki in pogosto zahajal v gosto vegetacijo, pod podrta drevesa in se drgnil ob predmete, česar volkovi in psi običajno ne počnejo. Na mestih, kjer se je podrgnil ob veje, sva našla tudi nekaj dlak, ki jih bodo sedaj naši genetiki iz Oddelka za biologijo analizirali in poskušali identificirati risa ter njegov spol. Ko se je stemnilo, sva morala zapustiti sled, ki se je nadaljevala v smeri Hrvaške nad Prezidom, naslednji dan pa s sledenjem nisva mogla nadaljevati zaradi svežega snega, ki je zapadel preko noči. Tako spet čakamo, da se vremenske razmere umirijo, nato pa se bomo vrnili na teren in poskušali najti sveže stopinje tega skrivnostnega prebivalca naših gozdov.

Zimsko sledenje v snegu. Foto: Miha Krofel

 

Nabiranje dlak za genetske analize. Foto: Ruben Portas

December 2018  Lovci našli risov plen

Ob koncu preteklega leta so nas lovci iz Kočevskega obvestili o najdbi plena risa. Po ogledu lokacije smo ugotovili, da je ris uplenjeno srno prestavil iz prvotne lokacije za približno 100 metrov, kar je nakazovalo na to, da je plen za risa še vedno aktualen. Na podlagi informacije lovcev smo sklepali, da se je do našega prihoda ris na hranjenje vračal že dve zaporedni noči. Ker velik del srne še ni bil požrt, smo sklepali, da se bo v prihodnjih dneh še vrnil. V ta namen smo na plen nastavili foto past. Zaradi ugodnih snežnih razmer smo po kratkem obhodu okolice uspeli zbrati tri urinske vzorce, nekaj dlak z ležišča ter bris sline s plena. Kasnejše genetske analize bodo ob pozitivnem delovanju vzorcev pokazale spol živali, v kombinaciji s slikami pa bi bili za nas to zelo dragoceni podatki. Kljub našim pričakovanjem se ris ni vrnil, smo pa uspeli posneti druge vrste, ki so se hranile z risovim plenom. Posnetki kažejo, da je ris pomemben za številne druge gozdne vrste, ki se občasno prehranjujejo z mrhovino. V bližnji okolici smo v času aktivnega monitoringa s foto pastmi uspeli pridobiti kvalitetne slike in videoposnetke risa, zato sklepamo, da gre lahko za isto žival.

Ostanek risovega plena. Foto: Aleš Pičulin

Z ostankom risovega plena so se redno hranile kanje. Foto: LIFE Lynx

Risova sled v snegu. Foto: Aleš Pičulin